V začetku 20. stoletja je bilo v navadi, da so potujoči obrtniki hodili od hiše do hiše in opravljali manjša popravila. Medvedove so vsako leto obiskali krojač, šivilja in čevljar, ki so poskrbeli, da so bili vsi člani družine oblečeni in obuti. Gospodar Hinko, ki je bil tudi župan, je večkrat hodil po opravkih v mesto, kjer je nabavil blago za moška in ženska oblačila. Ta navada se je ohranila tudi po drugi vojni predvsem pri ženskah, saj so si vse tri sestre dajale šivati oblačila pri isti šivilji iz enakega blaga in enakega kroja.

Ohranilo se je tudi osnovno čevljarsko orodje, ki je bilo bolj namenjeno krpanju čevljev kot pa izdelavi nove obutve.

Perilo so namakali in kuhali doma, spirali pa so ga na studencu spodaj v gozdu, kamor so žehto peljali z vozom. Sušenje in likanje so opravljali doma na lesenih likalnih mizah, izdelanih v domači delavnici. Ohranjenih je tudi več vrst različnih likalnikov.